Dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. Prvič je doživel anafilaktični šok. Po drobtinici kinder čokolade, ki jo je pojedel, kriva sem bila sama. Po 1 minuti je začel močno kašljati, se dušiti. Kmalu je dobil tudi močno koprivnico. Zatekle so mu oči, usta, kričal je od bolečine v trebuhu, dobil drisko. Epipen sva imela pripravljen, a je partner ostal ob vsej paniki edini zbran in rekel, da še počakamo, da še ne bi dali epipena, jaz bi mu ga dala takoj. Občutek nemoči, ko gledaš svojega otroka v groznih bolečinah, je takšen, da se ga res ne more opisati. Postal je cel zmeden, ni več vedel kaj se dogaja. Po približno 40 minutah, smo odšli na urgenco, a ko smo se pripeljali, se mu je stanje močno izboljšalo. Tako smo čakali pred urgenco, kako bo, a ker je potem že hodil in začel počasi govoriti, smo se odločili, da odidemo domov in ga ne izpostavljamo na urgenci še dodatnim virusom po nepotrebnem. Ko smo se vrnili domov, je že skoraj normalno govoril. Hvalabogu se je vse srečno končalo in tokrat je imel partner prav. Upam, da je bilo prvič in zadnjič. Naslednjič sploh ne bi čakala, ko sedaj pogledam za nazaj, ampak bi mu takoj dala epipen, tako grozno je bilo. Imel je vse simptome anafilaktičnega šoka, le brez zavesti ni ostal, res smo imeli srečo takrat.
