Že od konca januarja je imel slabši apetit, vsak dan mi je jedel manj, marca le še juhe in pasirano hrano, aprila pa je začel popolnoma odklanjati hrano. Seveda sem odšla k pediatrinji, češ da to ni normalno, da mi noče jesti, če je pred tem imel velik apetit. Prosila sem za napotnico pod nujno na pediatrijo, da naju sprejmejo in popolnoma pregledajo. Že ko smo odhajali k pediatrinji, sem spakirala vse stvari, da ostaneva v bolnici, niti najmanj nisem pomislila na to, da ne bi dosegla svojega, kajti stanje je bilo že nevzdržno. Ko sva bila sprejeta, so seveda hodili zdravniki k njemu in jaz sem venomer ponavljala, da ima nekaj z želodcem, da ga zelo močno boli in da ga naj nujno pregledajo, kaj je narobe, saj seveda ni normalno, da mi zavrača hrano. Občutek sem imela kot da mi nihče ni verjel, potem pa so ga testirali na viruse in dobil je diagnozo, rotaviroza.

Vse težave so seveda pripisali rotavirusu. Ampak jaz sem vedela, da ni to krivo, ker so se težave stopnjevale skoraj 3 mesece. Rotavirus je pač pokasiral verjetno pri pediatru, ker je potem drugi dan dobil drisko, vročino itd. Imel je hudo obliko, kajti kar teklo je iz njega, previjala sem ga po 50x dnevno. Še dobro, da je imel zalogo, pred januarjem je imel nekje 13000g, v samo 2 tednih mi je pa npr. shujšal več kot 1kg, potem pa še ta rotavirus, tako da je izgubil skoraj 2kg vse skupaj v približno 3 mesecih.

Vse skupaj mi je bilo zelo naporno, pozabila sem vam omeniti, da sem bila dober mesec pred porodom, ja noseča sem bila že skoraj 8 mesecev. Celo nosečnost me je bilo strah kakšen bo drugi otrok, spraševala sem se, kaj če bo moral tudi toliko prestati, upala sem le da bo zdrav, brez alergij, AD in vsega. Ker je partner bil alergik v otroštvu, ampak daleč od tega, da bi bil tako hud kot sin in, ker je bratec hud alergik in atopik, je imel 80% možnosti, da bo podobno. Ampak do tja je bila še dolga pot. Strah me je bilo, da me kaj predčasno ne preseneti, kajti bila sem zelo v skrbeh za prvega sina, kako mu naj pomagam in olajšam kar prestaja.

Skratka noben od zdravnikov me ni nič kaj poslušal, večkrat dnevno sem ponavljala, da ni rotavirus kriv, ampak je nekaj v njem narobe, nekaj ga muči. Prosila po 10x dnevno naj naju dajo naprej, naj mu pogledajo v požiralnik in želodec. Vse druga so prej krivili kot to, tako da je bil po 2 dneh v bolnici poslan na ORL, pregledali so mu v nos in grlo. Specialistka ORL je takoj rekla, da je vse v redu in da naj dečka pod nujno pošljejo v Ljubljano, da se mu opravi gastroskopija. Sploh ni razumela, kako lahko odlašajo s tem, po dolgotrajnih težavah, ki jih ima in tudi hujša, po vsem kar sem opisala. Še vedno so iskali vzroke drugod, tako da so ga tretji dan poslali na UZ trebuha, kjer so pregledali notranje organe in še preden sem izvedela, da je tudi tukaj vse v redu, sem to že sama vedela. Še vedno sem trdila, da je vzrok v njegovem želodcu. Potem je končno ena izmed zdravnic prisluhnila, a mi je pojasnila, da pri njih ne delajo gastroskopije tako malim otrokom. Da nas morejo napotiti v Ljubljano, ampak mora biti popolnoma zdrav, brez rotavirusa. Rekla je, da lahko gremo nekje v sredini maja, to mi je seveda bilo prepozno, strah me je bilo da me porod preseneti in ne bom mogla rešiti njegovih težav pred tem. Konec maja me je čakal carski rez, ampak saj veste, lahko bi se začelo kadarkoli prej, kajti bila sem res pod stresom. In tako sva bila v bolnici in čakala, da bi mu bilo bolje…