Končno je prišel dan, ko sva odšla v Ljubljano na gastroskopijo. Tam sva bila sprejeta v bolnišnico, dobila sva svojo sobo. Imajo kotiček za male otroke, kjer se je igral, ko sva čakala. Potem je prišel zdravnik, ki mu bo opravil gastroskopijo, se pogovoril z mano, povedala sem mu za težave, ki sem jih opazila in kako dolgo se to vleče. Povedal mi je, da ga bodo uspavali s sedacijo, takrat nisem imela pojma kaj je to, da ne bo nič čutil in se zavedal, kaj se dogaja. Potem so mu namestili kanal, ga stehtali, izmerili, popolnoma pregledali. Ko je napočil trenutek za gastroskopijo, sem odšla z njim, prisotna sem bila lahko tako dolgo dokler ne pričnejo s postopkom. Zjokala sem se, ko mu je začelo obračati oči, rekli so mi, da on spi, ampak z odprtimi očmi, bila sem seveda šokirana in komaj sem se potolažila. Nato sem morala oditi ven, kjer sem čakala približno 10 minut, gastroskopija je takoj končana. Potem sem stopila noter, kjer mi je zdravnik povedal, da gre za zelo hudo vnetje požiralnika, da je vidno že s prostim očesom in, da gre za sum na eozinofilni ezofagitis. Odščipnili so mu tkivo na požiralniku, dvanajsterniku in želodcu, rezultati analize pa bodo končani čez približno 10 dni. Takrat bi naj bila diagnoza točna, čeprav je bil zdravnik že takoj prepričan da gre za eozinofilni ezofagitis, alergijsko vnetje požiralnika. Dvanajsternik in želodec sta bila v redu. Zdravnik nam je predpisal pantoprazol, ki zavira delovanje želodčne kisline, ampak to je le začetek. Potrebno je ugotoviti, kaj je krivo za eozinofilni ezofagitis, glede na to da že ne uživa mlečnih izdelkov, jajc in oreščkov. Takoj sem se zavedala, da je pred nami dolga pot. Po približno 10 dneh po pošti prejmem histopatološki izvid, ki je potrdil diagnozo eozinofilni ezofagitis. Na ponovno gastroskopijo so ga naročili čez 3 mesece, ko bi preverili v kolikšni meri pomaga pantoprazol in če sploh.
