Ker sem večkrat dnevno dobesedno tečnarila vsem zdravnikom, da nas naj dajo pod nujno naprej, sem končno dosegla svoje. Čeprav sem mislila, da bova datum dobila prej, sva še mogla počakati 1 teden. Še vedno sva bila v bolnici, tako da je partner odšel k alergologinji po recept za epipen (adrenalin), ki ga je dobil predpisanega. Pojasnila mu je, kako se ga uporablja in ukrepa ob morebitnem anafilaktičnem šoku. Alergologinja je takoj posumila, ko ji je povedal za težave, da bi lahko šlo za eozinofilni ezofagitis (vnetje požiralnika), ker je tako hud alergik. Bližali so se velikonočni prazniki, komaj sem čakala, da odideva domov. Eden izmed zdravnikov, se je v Ljubljani dogovoril za konec aprila za gastroskopijo (kajti tako malim otrokom delajo le v Ljubljani), ampak bil je en velik pogoj, da je popolnoma zdrav, da v njegovem blatu ne bo več zaznati rotavirusa, kar lahko traja še 2 tedna, potem ko izginejo vsi simptomi. Po 6 dneh je končno bil odpuščen, čez par dni sva morala prinesti blato, da ga testirajo na rotavirus. V primeru pozitivnega rezultata, bi gastroskopija naslednji teden odpadla. Zdravnik mi je pojasnil, da je le 5% možnosti, da bi bil rezultat negativen, češ da rotavirus gre redko tako hitro iz telesa. Upala sem na najboljše seveda. Na soboto sva prinesla njegovo blato, v ponedeljek sem morala poklicati za rezultate. Bil je res napet vikend. Končno sem dočakala in jaaa, rezultat je bil NEGATIVEN. Dočakala sem, na kar sem predolgo čakala, ves čas sem trdila, da je nekaj narobe z njim (v njegovi notranjosti), a mi noben ni vrjel, mislili so da je kriv pač rotavirus. A potem ne bi že več kot 2 meseca prej zgubljal apetit, dokler ga ni popolnoma izgubil. Ves ta čas je bil doma, v vrtcu ni bil že kar nekaj časa, kakšen mesec nazaj je prebolel tudi adenovirozo. Ampak s tem se sploh nisem obremenjevala, upala sem le, da ugotovimo, kaj je narobe z njim preden rodim…
